Prosto srce

Prosto srce

Sem dolgo upal in se bal,

slovó sem upu, strahu dal;

srcé je prazno, srečno ni,

nazaj si up in strah želi.

Vir: F. Prešeren: Poezije, Ljubljana, 1847

Prešeren je v svoji pesmi Prosto srce leta 1844 pisal o človekovi potrebi po zapolnjenosti življenja in samega bitja. Ta enostavna, kratka pesem me je nekako prevzela in porodilo se mi je vprašanje; kaj človek dejansko potrebuj za življenje?

Če izhajam iz Prešerna, človek potrebuje upanje in posledično strah. Samo upanje pod seboj skriva še, vizije, ambicije, čast ipd. Z vsemi takimi depikcijami upa pride tudi strah pred neuspehom, ki pa je še pomembnejši. Po mojem mnenju je ravno strah tisto glavno gonilo celotnega človekovega obstoja in razvoja. Kot primer lahko podam znanost. Zakaj človek sploh raziskuje? Zaradi strahu pred neznanim, pa tudi iz radovednosti.

Radovednost oz. zanimanje v neko temo je po mojem mnenju tisti drugi dejavnik, ki močno vpliva na človekovo bitje. Vsaka oseba ima neke interese oz interesna področja, kjer lahko izkazuje svoje znanje in si s tem pridobiva samozavest in tako povečuje svoje možnosti za obstoj.

Naslednja potrebna čustva sta radost in pa ljubezen. Kljub temu, da se besedi uporablja v podobnem kontekstu, sta si pojma po mojem mnenju zelo različna. Začnimo pri radosti. Radost oseba prejema od nekega zunanjega dejavnika in jo, vzajemno ali ne, oddaja. Na drugi strani si ljubezen oseba deli z drugo. Ljbezenu je lahko tudi enostranska. Vendar, le v prvem primeru je ljubezen kot samostojno čustvo lahko uporabna v življenju. Spet predstavlja neko gonilo k dosegu cilja, ko je cilj dosežen pa sam razlog za obstoj, povzroča pa strah pred razočaranjem.

Če združim vse te dejavnike, lahko ugotovim, da so si podobni in da vzajemno povzročajo nastanek drugih. Za nastanek vseh teh čustev in stanj pa je potreben tudi vpliv okolja.

Ob pisanju sem razmišljal tudi o človeku, brez okolja, brez zunanjih vplivov. Človek se rodi z dokaj nizkimi cerebralnimi sposobnostmi. Te si razvija le z procesiranjem informacij iz okolja. Če je pritek teh informacij blokiran, se cerebrum ne razvija, psihično bitje osebe pa ostaja na ravni dojenčka. Ali taka oseba lahko sploh živi? Po mojem mnenju možgani potrebujejo informacije za procesiranje, saj drugače začnejo odmirati. Posledica bi bila smrt tega bitja.

Torej, zaključim lahko, podobno kot eno mojih prejšnjih objav, da je za sam obstoj vsakega živega bitja potrebno okolje, ki oddaja informacije. Informacije so tisti prvinski dejavnik, ki omogoča bitje.

KRIZA 4life & Kill Kenny @LokalPatriot

Teater Komikaze @LokalPatriot

Lasje & Tilen Hrovatič v Čajarni

Lasje & Tilen Hrovatič v Čajarni

MC Trkaj v LokalPatriotu

Odločil sem se, da zopet začnem objavljati fotografije dogodkov.

MC Trkaj v LokalPatriotu

Vse najboljše

Danes imam rojstni dan.
Želim si vse najboljše.

Nocoj so dovoljene sanje, Jutri je nov dan

Ob razmišljanju o današnjem datumu, o mojem položaju in o prvem gimnazijskem dne, se mi je porodila ta slavna misel, ki resda nima nima nobene neposredne povezave s to situacijo, kljub temu pa mi je danes nekako blizu.

Da najprej povem nekaj o tem citatu. "Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." je stavek, izrečen na proslavi ob razglasitvi samostojnosti RS, na Trgu Republike v Ljubljani. Izrekel ga je naš prvi predsednik Milan Kučan, na koncu svojega govora.

S tem je rojakom vlil upanje in samozavest. Omilil jim je strah pred neznanim. Povedal je, da bo Slovenija od sedaj naprej drugačna. Povedal je, naj sanjajo o novi državi, naj svoji domišljiji pustijo prosto pot. Povedal je, da bodo v tej državi odločali državljani. Povedal je, da sledi demokrracija.

V mojem primeru pa ta misel pomeni čisto nekaj drugega. Pove, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno. Pove, da lahko danes še sanjam, jutri pa bom doživel realnost, ki bo bodisi prijetna, bodisi ne.

Jaz osebno nimam nekih predsodkov o srednji šoli. Ne čutim strahu v pričakovanju prvega dne. Čutim pa nekaj drugega. Kot prvo, čutim žalost ob izhodu iz OŠ Center. To čutim kot posledico mojega neizmernega vključevanja v delovanje te šole. Postal sem del te šole in šola je postala del mene. Ta žalost je edino neprijetno čustvo, ki ga sedaj premorem, in ki me bo spremljalo še kar nekaj časa. Čutim tudi ponos ob začetku novega življenskega obdobja, ki je stekel po pričakovanjih, saj sem zadostil vsem pogojem, da sledim svojim sanjam. To je tisto, najbolj prijetno čustvo. Seveda občutim tudi radovednost, saj bom spoznal veliko novih ljudi in se vključil v povsem nov sistem. Mogoče čutim še kaj, vendar teh čustev sedaj ne kognasciram.

Po mojih observacijah med mojimi rojaki prevladuje strah. Počutijo se nemočne v novi družbi, ki je bolj izkušena in tudi bolj utečena v sistem, kot oni. Ta strah je po neki logiki lahko tudi koristen. Z njegovo pomočjo bodo te ljudje bolj varno odkrivali nov svet. Po drugi razlagi, pa jih bo da strah omejeval v razkrivanju svojih socialnih in mentalnih sposobnosti, saj se bodo bali navezovanja novih stikov, v pričakovanju razočaranja in povedati, kar mislijo, v pričakovanju zavrnitve in izključitve.

Po mojem mnenju noben strah, kjerkoli v življenju ni koristen. Strah je glavni razlog, da veliko močnih umov ostaja neodkritih. Je glavni razlog za prepočasno razvijanje ljudi. Je razlog za razne ovisnosti. Je razlog tudi za nekatere nevarne verske deviance, ter za nekatere vojne.

To so bile moje misli, pred prestopom gimnazijskega pragu. Tiste po njem, pa vam razkrijem v naslednji objavi.